Sporočilo
  • EU Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah

    Ta spletna stran uporablja piškotke za upravljanje avtentikacije, navigacijo in druge funkcije. Z uporabo naše spletne strani se strinjate, da smemo namestiti takšne piškotke na vašo napravo.

    Oglejte si Direktivo o zasebnosti in elektronskih komunikacijah

Zgodbe mater

Andreja

Prvo deklico sem dojila slabi dve leti, drugo deklico, zdaj staro 11 mesecev, še vedno dojim.
Dojenje je zame kot nadomestna popkovina, ki je kruti svet ne prereže v trenutku, ko pokukaš vanj. Popkovina dojenja se reže postopno, obenem pa ves čas nudi otroku pot v varno zavetje maminega naročja, kjer lahko preprosto »izklopi« vse, kar ga v velikem, neznanem svetu obkroža in "ogroža". Zame ni lepšega, kot so trenutki, ko te dojenček med dojenjem pogleda naravnost v oči, potem pa spusti dojko in usteca raztegne v širok nasmeh. Ali pa ko že kot starejši dvigne mami majico, pokuka podnjo, z velikim navdušenjem zagrabi, trikrat potegne, nato pa odraca nazaj k igračam. Takrat se zavem, da je to za mojo Enjo potrditev varnosti, ki jo - čeprav manj kot prej - še vedno zelo potrebuje. In takrat sem ponosna, ker sem MAMA.

Andreja

 

Ada

Prvi hčerki je dojenje pomenilo večinoma hrano in crkljanje, druga hči, ki jo zdaj dojim že več kot eno leto, pa mi je pokazala, da je dimenzij dojenja še dosti več.

Kmalu smo namreč ugotovili, da je Maruša alergična na vse mogoče, pa tudi da ima zmanjšano odpornost, ker ne tvori dovolj protiteles. Mnogi so se v začetku čudili, češ, le zakaj jo še naprej dojiš, ko pa moraš biti zaradi tega tudi sama na strogi, prav nič prijetni dieti! Kaj ne bi bilo dosti bolj preprosto, če bi z dojenjem kratko malo prekinila in ji ponudila stekleničko?!

Sprva je bilo naporno, danes pa sem resnično zadovoljna, da sem vztrajala. Maruša kljub zmanjšani odpornosti in čeprav starejša sestrica prinaša iz vrtca vse mogoče bolezni, še ni resneje zbolela, saj dobiva protitelesa iz mojega mleka. Ko se ponoči zbuja zaradi srbenja, jo hitro in enostavno pomirim in uspavam nazaj tako, da jo pristavim. Ker spi pri meni, se tudi jaz kljub pogostemu zbujanju večinoma solidno naspim. Prepričana sem, da bi bili brez dojenja obe veliko bolj utrujeni, neprespani in nezadovoljni. Tako pa je Maruša zadovoljen otrok, ki ji dojenje v veliki meri lajša bolezenske tegobe.

Čeprav je stara že eno leto, prek dojenja še danes dobiva pomemben del hranil. Navsezadnje pa je dojenje za naju čas, ko se povezujeva, ko uživava v medsebojni bližini in miru, ko se umiriva od igranja in dela in se crkljava. In če sem si še pred kratkim težko predstavljala, da bi dojila malčka, se zdaj tega nadvse veselim, saj upam, da bova z dojenjem nadaljevali še lep čas.

Ada

Vladka

Kmalu bo minilo dvanajst let od rojstva prvorojenke, ki žal ni bila dojena več kot mesec dni. Takrat še ni bilo takšne podpore dojenju in zaradi neznanja in neizkušenosti sem s prvorojenko zaradi nepridobivanja teže pristala v bolnišnici. Tam so seveda ugotovili, da deklica pri meni premalo poje, in mi kratko malo ponudili stekleničko. Seveda sem jo sprejela, kaj pa mi je drugega ostalo ...

Čez tri leta sem rodila še eno deklico in v strahu, da tudi ona pri meni premalo poje, sem že prvi mesec tudi njej začela dodajati adaptirano mleko. Ne, takrat še nisem vedela, da dojenčki, ki spijo po tri ure, se najedo, nato pa spet tri ure spijo, živijo praktično samo v knjigah…

Med tretjo nosečnostjo sem sama pri sebi sklenila, da bom tokrat polno dojila – in uspelo mi je.  Mesec, dva, tri ...  skoraj ves čas sva bila drug ob drugem, a sinko je normalno postajal vse večji in težji in mi tako dokazal, da je bilo vredno truda. Nisem se več obremenjevala s tem, da še ni minila niti ena ura od prejšnjega podoja, nisem se obremenjevala s tem, da bi moral novorojenček spati v svoji posteljici, kratko malo sem ga dojila, kolikor je želel, pa čeprav je bilo to prve mesece skoraj po ves dan.

Tretjerojenec mi je dokazal, da sem sposobna dojiti, zato sem še toliko laže sprejela odločitev, da bom dojila tudi četrtega otroka. Ta se je polno dojil vse do 6. meseca in danes, pri dveh letih in pol, se mora še vedno enkrat na dan pocrkljati pri maminih prsih ...

Vladka

 

Petra

Ko sem še z velikim trebuhom racala okoli, se mi je ponoči veliko sanjalo o moji mali punčki. Eno takih noči se mi je sanjalo, da jo dojim … In ko sem svojega otroka prvič v resnici pristavila, ni bilo čisto nič drugače. Dete, katerega srčece se umiri takoj, ko začuti materine roke, njeno golo kožo, sladko mleko …

Kaj ni vse to kot iz sanj?

Petra

 

Stran 2 od 2

«ZačetekPrejšnja12NaslednjaKonec»

Telefonsko svetovanje

  • Maja 051/759 034
  • Alenka 04/5741 415

  • Mateja 031/491 148

  • Irena 059/037 524 (popoldne)
  • Urška 01/518 60 90 (dopoldne)

  • Ana 051/318 214 (dopoldne)